V ponedeljek zgodaj zjutraj sva z Johanno zapustili Haputale in z menjavo treh avtobusov prispeli na južno obalo, v Mirisso.
Izbrali sva kar prvi guest house, ki sva ga našli takoj, ko sva iz avtobusne vstopili na plažo. Od plaže oddaljen cc 100 metrov. Na voljo so imeli kar veliko sob, v treh nadstropjih, vse s kopalnico. Najina je bila v drugem, na vogalu, s pogledom na plažo in vrt.
Vsak večer je tale kuža prihajal spat na najino teraso.
Soba je bila prostorna in zanjo sva plačevli 1500 rupijev na noč. Zelo ugodno, ko sta v sobi dve osebi. Ko sem bila sama, je bil to v celoti moj strošek. Vendar sem sama izbirala nastanitve, ki so bile makismalno 1200 rupijev.
To je majhna, mirnejša vendar popularna plaža tako backpackerjev, kot tudi turistov, ki pridejo z agencijo in tu ostanejo en teden v vodiči in vsemi oragniziranimi izleti. Tako je bilo tudi s kitajskimi turisti. Presenetilo me je število kitajskih turistov, ki jih je bilo tukaj zelo veliko. Nastanjeni so bili v istem hotelu kot midve.
Vsako jutro, ko sem ob 6 začela s tekom, so bili že na plaži s svojimi orjaškimi Cannoni in fotografirali vse na plaži, kot Japonci. Še mene, ki sem tekala po plaži s psmi, ki so me obletavali in skakali po meni. Jaz pa sem v slovenščini komunicirala z njimi. Vsakega psa sem nekaj ogovorila in ljudem je očitno to tuje, saj me je večina opazovala in se mi nasmihala. Kitajci pa škljoc, škljoc s kamerami proti meni. Škoda, da nisem rekla, da mi pošljejo slike.
Že tako bolj mirna plaža, je bila sedaj, ko ni glavna turistična sezona res umirjena proti drugim, ki so usmerjene bolj v žur in divjanje pozno v noč. Mene to niti malo ni mikalo.
Mir, sonce, morje, jedača in pijača. Dobre družbe pa tudi ni manjkalo.
Začel se je res simpatičen teden poležavanja na plaži. Pred hotelom direktno na plaži je bil bar z restavracijo, v katerem je delalo 8 zelo simpatičnih mladih fantov. Nisem imela več občutka, da sem na Šri Lanki ampak na Jamajki, saj so večinoma vrteli reggae in tudi izgledali kot da so iz Jamajke in ne domačini. Tudi vedenje, komunikacija z nami je nakazovala na to, da gre za bolj "moderne", "skulirane" šrilanške fante.
Na uporabo so imeli ležalnike, kamor sem se lepo vsak dan hodila nastavljat soncu in borit z valovi. Tu niso bili tako agresivni kot v Arugam bay-ju.
Vsak dan sem preživljala ležerno. Kak balzam za dušo in telo. Vmes med poležavanjem sem se sprehodila po plaži
"afne guncala" . Kar mi je bilo takooo všeč, še vedno sem rada otrok.
Plaža ima tudi bolj moderne in dražje kapacitete.
Se povzpela na Parrot Rock na levi strani zaliva.
Na sprehodu po mestu videla največjo ribo.
Uživala pa sem tudi v odlični hrani (malo manj ob pogledu nanjo, preden je pristala na krožniku).
Slike so iz večerje pri baru pred našim hotelom.
Fant iz našega bara, ki mi je poceni prodal in priporočil barakudo. Vse druge ribe so bile res ogromne in preveilke samo zame, Johanna si je naročila raka, barakuda je bila edina, ki ni bila tako ogroma. Fant mi je pa tudi rekel,da mi zagotavlja, da je super, da oni tudi največkrat jejo barakudo, in da če mi ne bo všeč mi tudi plačat ne bo treba.
Imena imajo zelo zakomplicirana in zame, ki si še naših ne morem zapomniti, bi bilo preveč za pričakovati, da si jih bom zapomnila. Še preden sem jo sploh poskusila, me je ena punca spraševala, če je barakuda dobra, da ve, da sem jo jaz tudi naročila.
Sem ji rekla,da je sicer še nisem dobila, da pa zaupam fantu. In tako si jo je tudi ona anroiča in mi kasneje odobravajoče nazdravila s pivom, jz pa njej nazaj. Obema je bila všeč ribica.
In seveda tudi pijački, najboljša Piña colada kadarkoli.
Celo pivo Lion lager sem zahvaljujoč Johanni vsak dan polovičko spila z njo. Mi je bil všeč. Čeprav ima 4,8, promila alkohola, se mi zdi,da je lažji od našega Uniona.
Vsak dan sva sicer večerjali drugje ampak zajtrk največkrat v Vadiya restavraciji, kjer so bili res prijazni in bili pripravljeni vse, kar ti mi ni bilo všeč takoj zamenjati za drugo, brez težave. Ko sem eno jutro naročila kokosove roti (Coconut Rotti (Pol Roti), s čokolado in banano, sem prav z užitkov ugriznila v jed. Ki pa me je čisto presenetila, saj je bila roti pikantna. Kuhar se je zmotil in mi naredil pikantne namesto navadne, hahhaa. Nenavadna kombinacija sladkih banan, čokolade . Takoj so mi spekli 3 nove roti in vsi smo bili srečni.
Tako sem pokukala tudi v kuhinjo, kjer pridni fantje skrbno pripravljajo hrano čez cel dan.
Od obale sem se poslovila v četrtek, z zajtrkom na plažici, s palačinkami s kokosom in medom, Mmmmmm, kako prijetno je bilo.
V četrtek sva torej prispeli v mesto Galle, ki za moj okus ni bilo ravno mesto, ki sem ga z užitkom raziskovala. Ampak je bilo bližje letališču, zato sem se namesto enodnevnega izleta odločila, da tam prespim eno noč. Po izgledu deluje kot kako evropsko mesto, staro mestno jedro je obdano z obzidjem, za katerim se skrivajo številni lokalčki, trgovine in celo mondeni hotelčki.
Restavracije so čisto evropskega izgleda, tudi kultura in vedenje ljudi bolj evropsko. Oziroma želijo ugoditi turistom iz zahoda in jim svoj dom čim bolj približati. Mesto so v zgodovini zavzeli Portugalci, potem Danci, ki so zgradili obzidje in nakoncu še Britanci. Zato se res čuti ta evropski privdih mesta.
Temu primerno so tudi cene dražje.
Imeli sva sobico s prekrasnim vrtom v atriju, to je bil najlepši guest house,v katerem sem bila. Cena nočitve, 2500 rupijev, česa si sama ne bi privoščila. Bila je sicer luškana sobica s kopalnico, vendar brez tople vode. To mi je zanimivo dejstvo, da so v notranjosti dežele in na severu cene nižje, vendar sem v vsakem imela toplo voda za tuširanje. Tukaj pa za sobo 2500 tople vode ni bilo, kar me je res začudilo. Sem pričakovala vse in še več.
Na Šri Lanki se tudi najde kaka muca vmes med množico kužkov, ki pa jih tukaj skorajda ni bilo. Srečala sem pa fanta na sprehodu z dobermanom. Kar je tudi redkost. Ne le to, da imajo psa kot domačo žival ampak tudi to, da jih sprehajajo.
Tudi kar se hrane tiče, je opaziti zadovoljevanje zahodnjakov. Ponudba evropske hrane v marsikateri restavraciji.
Mene to ne zanima, zahod imam doma, pizze, špagete in zreske jem lahko doma, če želim.
Ko pa sem v drugem svetu, v drugi kulturi, si želim njihove hrane, njihove kulture in njim edinstvenih lastnosti.
Mi je pa uspelo zjutraj najti restavracijo Mama’s Galle Fort Roof Café & Guest House, ki je v lasti gospe, ki je hvalijo po dobri, domači kuhinji. Čeprav sem naknadno prebrala kar mariskatero negativno kritiko. Meni je bil zajtrk fantastičen in sem bila res zadovoljna, da je bil moj zadnji zajtrk na Šri Lanki tako bogatega okusa.
Naročila sem Šri Lanski zajtrk, sveže sadje in meni najljubše roti, tokrat na šrilanski način, s currijem iz leče in omako iz pražene čebulo. In seveda zeleni čaj.
V petek sem po zajtrju dopoldan zapravila za moje prve nakupe. Jutro se je začelo zelo hektično, ko tik pred plačilom nisem našla plačilne kartice. Preiskala sem vse v torbi, kartice nikjer in nisem imela s čim plačati. V trgovini so me spraševali, če se spomnim, kje sem jo imela nazadnje. Prejšni dan sem dvigovala denar v banki čez cesto. In mi je trgovec predlagal, da grem na banko pogledat, če sem morda kartico tam pozabila. In me je spremjal.
Izkazalo se je, da res nisem vzela kartice iz bankomata, pobrala le denar in šla. Ponavadi naredim obratno :). In na srečo bankomat po nekaj minutah kartico potegne nazaj.
Ob 12 sem ulovila avtobus proti Colombu. Ker avtocesta še ni dokončana, ekspresni avtobus vozi le do mesta, do kjer je avtocesta že narejena. Dlje pa ne. Zato je potrebno prestopiti na avtobus, ki te pripelje do mestnega postajališča Pettah, kjer so avtobusi številka 187, ki vozijo na letališče.
Zato pot traja tako dolgo. Ker je malo direktnih busov, ki bi te iz kakega bližnjega mesta pripeljali direktno na letališče. Galle je od Colomba oddaljen 107 km. Vožnja po avtocesti je trajala 2 uri. Zavleklo se je do mesta in postajališča Pettah, ker je bil promet zelo gost. Porabili smo skoraj uro in 15, da smo prispeli do Pettah.
Ob petih sem bila na srečo v mestu Katunayake, od koder je do letališča 15 minut hoje. Zato sem si lahko privoščila še zadnje kosilo oziroma večerjo. Tako sem si tisti dan želela pojesti še zadnji riž s karijem.
Žal je tako, da so domačini navajeni jesti riž s karijem bolj zjutraj in za kosilo, zato imajo nekatere te njihove restavracije ponavadi hladne jedi po 16 uri. In nekatere nimajo možnosti pogrevanja omak ali riža.
Zato sem naročila hoppers, ki so znani tudi kot Appa, so kultna hrana Šrilanke.
Testo je narejeno s kokosovim mlekom, dodajo kapjlico ali dve palomovega vina in moko. Masa se zlije v mini vok posodice, tako se testo speče na dnu debelejše in mehkejše, ob robovih pa je tanko in hrustljavo
Hoppers je mogoče naročiti navaden ali z ocvrto jajce v sredini. Naročila sem navadnega, z vsemi omakami, ki jih dobiš tudi k rižu. Bilo je odliino in tako tudi zadovoljiva moja zadnja večerja.
Zaposlenim v tej restavraciji se je dopadlo, da sem jedla pri njih, da sem jedla z rokami, se ukvarjala z njihovim otrokom in tetice so mi govorile nekaj v sinhalščini ( Sinhala, eden od uradnih jezikov, na 3 po uporabi). Jih ni motilo, da nisem razumela ničesar. Sem pa kimala in bila nasmejana. In če si tak, si jim všeč in tudi oni pokažejo svojo veselo naravo in gostoljubje.
Spraševali so me vse mogoče. Navdušila sem jih s tem, ko sem si zapomnila imena vseh krajev, kjer sem bila. Tudi sama sem nad tem navdušena.
Na koncu so se vsi želeli slikati zame.
In tako je bila moja pisana in bogata pot po Šri Lanki zaključena.
Izbrali sva kar prvi guest house, ki sva ga našli takoj, ko sva iz avtobusne vstopili na plažo. Od plaže oddaljen cc 100 metrov. Na voljo so imeli kar veliko sob, v treh nadstropjih, vse s kopalnico. Najina je bila v drugem, na vogalu, s pogledom na plažo in vrt.
Vsak večer je tale kuža prihajal spat na najino teraso.
To je majhna, mirnejša vendar popularna plaža tako backpackerjev, kot tudi turistov, ki pridejo z agencijo in tu ostanejo en teden v vodiči in vsemi oragniziranimi izleti. Tako je bilo tudi s kitajskimi turisti. Presenetilo me je število kitajskih turistov, ki jih je bilo tukaj zelo veliko. Nastanjeni so bili v istem hotelu kot midve.
Vsako jutro, ko sem ob 6 začela s tekom, so bili že na plaži s svojimi orjaškimi Cannoni in fotografirali vse na plaži, kot Japonci. Še mene, ki sem tekala po plaži s psmi, ki so me obletavali in skakali po meni. Jaz pa sem v slovenščini komunicirala z njimi. Vsakega psa sem nekaj ogovorila in ljudem je očitno to tuje, saj me je večina opazovala in se mi nasmihala. Kitajci pa škljoc, škljoc s kamerami proti meni. Škoda, da nisem rekla, da mi pošljejo slike.
Že tako bolj mirna plaža, je bila sedaj, ko ni glavna turistična sezona res umirjena proti drugim, ki so usmerjene bolj v žur in divjanje pozno v noč. Mene to niti malo ni mikalo.
Mir, sonce, morje, jedača in pijača. Dobre družbe pa tudi ni manjkalo.
Začel se je res simpatičen teden poležavanja na plaži. Pred hotelom direktno na plaži je bil bar z restavracijo, v katerem je delalo 8 zelo simpatičnih mladih fantov. Nisem imela več občutka, da sem na Šri Lanki ampak na Jamajki, saj so večinoma vrteli reggae in tudi izgledali kot da so iz Jamajke in ne domačini. Tudi vedenje, komunikacija z nami je nakazovala na to, da gre za bolj "moderne", "skulirane" šrilanške fante.
Na uporabo so imeli ležalnike, kamor sem se lepo vsak dan hodila nastavljat soncu in borit z valovi. Tu niso bili tako agresivni kot v Arugam bay-ju.
Vsak dan sem preživljala ležerno. Kak balzam za dušo in telo. Vmes med poležavanjem sem se sprehodila po plaži
Se povzpela na Parrot Rock na levi strani zaliva.
Slike so iz večerje pri baru pred našim hotelom.
Imena imajo zelo zakomplicirana in zame, ki si še naših ne morem zapomniti, bi bilo preveč za pričakovati, da si jih bom zapomnila. Še preden sem jo sploh poskusila, me je ena punca spraševala, če je barakuda dobra, da ve, da sem jo jaz tudi naročila.
Sem ji rekla,da je sicer še nisem dobila, da pa zaupam fantu. In tako si jo je tudi ona anroiča in mi kasneje odobravajoče nazdravila s pivom, jz pa njej nazaj. Obema je bila všeč ribica.
Vsak dan sva sicer večerjali drugje ampak zajtrk največkrat v Vadiya restavraciji, kjer so bili res prijazni in bili pripravljeni vse, kar ti mi ni bilo všeč takoj zamenjati za drugo, brez težave. Ko sem eno jutro naročila kokosove roti (Coconut Rotti (Pol Roti), s čokolado in banano, sem prav z užitkov ugriznila v jed. Ki pa me je čisto presenetila, saj je bila roti pikantna. Kuhar se je zmotil in mi naredil pikantne namesto navadne, hahhaa. Nenavadna kombinacija sladkih banan, čokolade . Takoj so mi spekli 3 nove roti in vsi smo bili srečni.
Tako sem pokukala tudi v kuhinjo, kjer pridni fantje skrbno pripravljajo hrano čez cel dan.
V četrtek sva torej prispeli v mesto Galle, ki za moj okus ni bilo ravno mesto, ki sem ga z užitkom raziskovala. Ampak je bilo bližje letališču, zato sem se namesto enodnevnega izleta odločila, da tam prespim eno noč. Po izgledu deluje kot kako evropsko mesto, staro mestno jedro je obdano z obzidjem, za katerim se skrivajo številni lokalčki, trgovine in celo mondeni hotelčki.
Restavracije so čisto evropskega izgleda, tudi kultura in vedenje ljudi bolj evropsko. Oziroma želijo ugoditi turistom iz zahoda in jim svoj dom čim bolj približati. Mesto so v zgodovini zavzeli Portugalci, potem Danci, ki so zgradili obzidje in nakoncu še Britanci. Zato se res čuti ta evropski privdih mesta.
Temu primerno so tudi cene dražje.
Imeli sva sobico s prekrasnim vrtom v atriju, to je bil najlepši guest house,v katerem sem bila. Cena nočitve, 2500 rupijev, česa si sama ne bi privoščila. Bila je sicer luškana sobica s kopalnico, vendar brez tople vode. To mi je zanimivo dejstvo, da so v notranjosti dežele in na severu cene nižje, vendar sem v vsakem imela toplo voda za tuširanje. Tukaj pa za sobo 2500 tople vode ni bilo, kar me je res začudilo. Sem pričakovala vse in še več.
Mene to ne zanima, zahod imam doma, pizze, špagete in zreske jem lahko doma, če želim.
Ko pa sem v drugem svetu, v drugi kulturi, si želim njihove hrane, njihove kulture in njim edinstvenih lastnosti.
Mi je pa uspelo zjutraj najti restavracijo Mama’s Galle Fort Roof Café & Guest House, ki je v lasti gospe, ki je hvalijo po dobri, domači kuhinji. Čeprav sem naknadno prebrala kar mariskatero negativno kritiko. Meni je bil zajtrk fantastičen in sem bila res zadovoljna, da je bil moj zadnji zajtrk na Šri Lanki tako bogatega okusa.
Naročila sem Šri Lanski zajtrk, sveže sadje in meni najljubše roti, tokrat na šrilanski način, s currijem iz leče in omako iz pražene čebulo. In seveda zeleni čaj.
V petek sem po zajtrju dopoldan zapravila za moje prve nakupe. Jutro se je začelo zelo hektično, ko tik pred plačilom nisem našla plačilne kartice. Preiskala sem vse v torbi, kartice nikjer in nisem imela s čim plačati. V trgovini so me spraševali, če se spomnim, kje sem jo imela nazadnje. Prejšni dan sem dvigovala denar v banki čez cesto. In mi je trgovec predlagal, da grem na banko pogledat, če sem morda kartico tam pozabila. In me je spremjal.
Izkazalo se je, da res nisem vzela kartice iz bankomata, pobrala le denar in šla. Ponavadi naredim obratno :). In na srečo bankomat po nekaj minutah kartico potegne nazaj.
Ob 12 sem ulovila avtobus proti Colombu. Ker avtocesta še ni dokončana, ekspresni avtobus vozi le do mesta, do kjer je avtocesta že narejena. Dlje pa ne. Zato je potrebno prestopiti na avtobus, ki te pripelje do mestnega postajališča Pettah, kjer so avtobusi številka 187, ki vozijo na letališče.
Zato pot traja tako dolgo. Ker je malo direktnih busov, ki bi te iz kakega bližnjega mesta pripeljali direktno na letališče. Galle je od Colomba oddaljen 107 km. Vožnja po avtocesti je trajala 2 uri. Zavleklo se je do mesta in postajališča Pettah, ker je bil promet zelo gost. Porabili smo skoraj uro in 15, da smo prispeli do Pettah.
Ob petih sem bila na srečo v mestu Katunayake, od koder je do letališča 15 minut hoje. Zato sem si lahko privoščila še zadnje kosilo oziroma večerjo. Tako sem si tisti dan želela pojesti še zadnji riž s karijem.
Žal je tako, da so domačini navajeni jesti riž s karijem bolj zjutraj in za kosilo, zato imajo nekatere te njihove restavracije ponavadi hladne jedi po 16 uri. In nekatere nimajo možnosti pogrevanja omak ali riža.
Zato sem naročila hoppers, ki so znani tudi kot Appa, so kultna hrana Šrilanke.
Testo je narejeno s kokosovim mlekom, dodajo kapjlico ali dve palomovega vina in moko. Masa se zlije v mini vok posodice, tako se testo speče na dnu debelejše in mehkejše, ob robovih pa je tanko in hrustljavo
Hoppers je mogoče naročiti navaden ali z ocvrto jajce v sredini. Naročila sem navadnega, z vsemi omakami, ki jih dobiš tudi k rižu. Bilo je odliino in tako tudi zadovoljiva moja zadnja večerja.
Zaposlenim v tej restavraciji se je dopadlo, da sem jedla pri njih, da sem jedla z rokami, se ukvarjala z njihovim otrokom in tetice so mi govorile nekaj v sinhalščini ( Sinhala, eden od uradnih jezikov, na 3 po uporabi). Jih ni motilo, da nisem razumela ničesar. Sem pa kimala in bila nasmejana. In če si tak, si jim všeč in tudi oni pokažejo svojo veselo naravo in gostoljubje.
Spraševali so me vse mogoče. Navdušila sem jih s tem, ko sem si zapomnila imena vseh krajev, kjer sem bila. Tudi sama sem nad tem navdušena.
Na koncu so se vsi želeli slikati zame.
In tako je bila moja pisana in bogata pot po Šri Lanki zaključena.
