Mojih 14 dni na Sri Lanki_Ella

V cetrtek zjutraj, 26., sem se poslovila od mojega  kuzka, Arugam baya in prijetne kabanjice in se s tuktukom odpeljala v Pottuvil. Moje zacetno mesto za odhod v hriboviti del Sri Lanke.
Moj cilj je bilo mesto Ella, kjer se nahaja mali Adam's Peak, Ellas rock, plantaze caja, torej podrocje za trekkinge. Kar se je po 4 dnevnem izlezavanju na plazi prav prileglo.
Na poti do Badulle se mi je na avtobusu zgodil prvi nateg, namesto 140 rupijev za voznjo, mi je pokveka mala zaracunala skoraj dvojno ceno, 240 rupijev. Saj ne gre za denar ampak me je prav prizadelo, saj so bili do sedaj na avtobusih posteni, placevala sem iste cene kot domacini. Ko sem to ugotovila, po pogovoru z deklico, ki je za isto voznjo dala 140 rupijev, sem ze stala na plocniku, s tezkim nahrbtnikom na ramenih in zugala fantu, ces, kako ceno si mi to zaracunal. Samo rezal se je kot hijena. Bi mu z veseljem zbila zob ali mogoce dva, hehehe. Saj ne bi, naj si revez nekaj lepega kupi in bo vesel , kolikor dologo bo. Saj ga bo kmalu doletela karma.

Ker na Sri Lanki ni redkost, da za turiste obstaja druga cena.
Npr. obiski starodavnih mest bodo tujca kostali 4000 ali 5000 rupijev, medtem ko domacin placa 200 rupijev. Po eni strani je za nas iz Evrope to res tuje, saj imamo fiksne cene, ki so enake za vse, ne glede od kod prihajamo.
Tu je drugace. Pozitivno je to iz stalisca, da si lahko tudi vsaka sri lanska druzina privosci oglede svojih znamenitosti. V nasprotnem jih bi obiskali le redki.
V Badulli sem se le ustavila, z namenom, da si ogledam slap Duhinda (Dunhinda Waterfalls). 

Tu sem naletela na prijazne ljudi, pri stricku, ki mi je pazil prtljago, sem bila najprej delezna zelenega caja, ki si ga nisem smela osladiti s sladilom iz palme ampak sem ga lahko grizljala skupaj s cajem. Si ne predstavljajo, da bi namesto belega sladkorja v caj vrgla koscek palminega sladila, ker oni ga samo grizljajo ob pitju. 

Ko sem se vrnila v Badullo, sem takoj ujela drugi bus za Ello, ki je bila moja ciljna destinacija tistega popoldneva.

Lacna, utrujena in vsa gnila od vrocine in gnece na avtobusu, sem zacela iskati prenocisce. Takoj sem opazila razliko od drugih mest. Nobenega voznika tuktuka, ki bi ponujal guesthouse od svojega prijatelja. Tu gre ocitno po principu znajdi se sam. Turizem je v teh hribovitih delih glavna panoga in so dobro stojeci. Zato se jim spoloh ni treba grebsti za ljudi.

Me je pa takoj ugrabil en stricek, ces da ima zame poceni sobo. Ko sem stopila v hiso, sem ze znasla sredi gradbisca. Prvi prostor je bil nalozen z opekami, hribcki cementa in peska, vse je bilo se nedodelano. Odprl je vrata sobe, ki je bila sicer dokaj urejena, vendar sem v drugi sobi, ki je bila se spodaj tudi videla kupe peska in opeko po tleh. Bilo mi je neprijetno, nisem si lih predstavljala, da bom 2 noci spala na gradbiscu. Ker je videl, da me en bo preprical, mi je ponudil sobo kar pri njih doma. Prijazno, vednar sem zelela biti nekje, kjer bo vsaj se en backpacker z mano. 

Potem sem nasla drugo hisko, kjer sem jih prepricala, da mi dajo sobo za 1200 rupijev in po kratkem pregovarjanju mi je uspelo. Tako sem bila lacna, da sem se kar umazana odpravila v restavracijo in narocila curry v bananinh listih. 

Med cakanjem na hrano sta me ogovorila zakonca iz Avstralije, zelo klepetava cloveka, ki  imata prijatelja Slovenca. Pripovedovali smo si zgodbe iz ostalih potovanj, delili izkusnje iz Sri Lanke, ko je v bar vstopila deklica in vprasala, ce se mi lahko pridruzi, je sama in bi rada imela ponoci ljudi okoli sebe.

In tako sem dobila svojo druzico na poti. Imeli sva namrec podobne zelje za oglede po Sri Lanki in ostali so nama isti kraji. Tako da sva se kar takoj dogovrili, da nadaljujeva skupaj. 

Za vecerjo nisem dobila kar sem narocila ampak sem vseeno jedla BOZANSK curry. mojo naroceno jed je potem narocila tudi Johanna, tako da sem videla, kako izgleda. 

Naslednji dan sem vstala ze ob 7 in sla na zajtrk. Prvic sem jedla CURD, neke vrste jogurta, ki je zelooo okusen. Narejen je iz bivoljevega mleka in malo podoben nasemu kislemu mleku, samo bolj gost in res fantasticen. 

Postrezejo ti ga takole, ker si le tujec, vendar ker sem jaz pac simple girl, sem prosila, ce lahko naredimo takole :)

Ko so se sestavine, med, curd in sadje med sabo fino prepojile, je nastala fantasticna jed, da sem kar mrmrala ves cas, ko sem jo jedla. Mojo idejo so potem takoj upoabili pri sosednji mizi.

Potem sva z Johanno zaceli najin trekking na mali Adams peack.

 in obiskali tudi tovarno zelenega caja. 

Popoldan pa sva se podali se po poti ob zeleznici, ki vodi na Ellas rock, vendar nisva sli gor zaradi pomanjkanja casa.

Zopet sem srecala moj francoski par. Prav spoprijateljili smo se in vsakic smo se poslovili, kot da se zadnjic vidimo, vendar so se nase poti spet kmalu prekrizale. Super sta.

Naslednji dan sva doziveli  noro voznjo z vlakom, sedeli sva na stopnicah celo pot, noge so nama lahko bingljale z vlaka, saj obstaja samo en tir in ni bojazni, da bi se pripeljal se kak vlak. Super, haha!!!!! Se nikoli se nisem tako vozila na vlaku. Tu so vrata vedno odprta, vlak pa vozi zelo pocasi.  In lahko tako zelo dobro opazovali zeleno pokrajno hribovitega dela.

Odpeketali sva v Haputale, kraj iz katerega sva sli potem na Horthon plains (Hortonova planota), ki me je od vsega na Sri Lanki (poleg prijaznih ljudi in odlicne hrane) najbolj ocarala.

Kljub temu, da sem s sabo vzela tolpe stvari in opozorilom, da se je treba dobro obleci, ker je zjutraj mraz, sem na koncu s svojim puscavskim salom ovita zmrzovala na trekingu. Ker nisem vzela s sabo pravih stvari.  Tako sem zmrzovala skoraj do  Konca sveta, World`s end, kot se imenju del Horthonove planate.