Restless traveler: Mojih 10 dni na Sri Lanki

Prvi dan novega tedna se je zacel z mojim prvim sri lanskim jogingom po obali Passakkudah baya, v katerega sem prispela zjutraj iz Polonaruwe. V navdih zanj mi je bila Francozinja Estelle. Njo in partnerja sem spoznala v nacionalnem parku na ogledu slonjih druzin. Povedala sta, da ob pol sestih zacenjata s sprehodom, Estelle tece, Germain pa jo spremlja. Ponovno smo se srecali tu v hotelu Moni, ki nam ga je priporcil skupni vodic.

Ob sestuh zjutraj, ko tudi sonce ze vstane, sem torej s psickom, ki me je posvojil vceraj na plazi, ko sem ga hranila z ingverjevimi piskoti in od takrat je z mano, sem kar njegova, odpravila na planiran 1 urni tek po obali.n Jaa, vem, sem pridna tudi na dopustu.

Prva dokaj zanimiva stvar, ki me je pritegnila, je bil polet dveh vojaskih migov. Z vso brzino in ravno kot puscica, sta letela nad zalivom Kalkudah bay, kjer sem vceraj prvic zaplavala. Je del zahodne obale Sri Lanke, Indijskega oceana.

Nisem se prav dolgo zanimala zanju. Bolj sem opazovala ribice, ki so se pripravljali na jutranji ribolov.

Dokler v daljavi ni gromko zadonelo. Utri srca je trenutno zastal. Sprva nisem bila prepricana, kaj to slisim. Ko je ponovno zadonelo. In nad oceanom se mi je v smeri zvoka zazdelo, da vidim dim. Ali so morda oblaki? Zagrmelo je se enkrat in takrat me je rez zaskrbelo. Ribici, ki so bili vidni pred oblaki dima, so po mojem obcutku mirono ribarili dalje. Pomislila sem na kak vojaski dril.

Priblizevala sem se drugi skupini ribicev in takoj vidno presenecena s prstom kazala in sprasevala: What was that there?. Vse kar so znali povedati je bila beseda:bombs. Vec zal njihova angleski besednjak ni premogel.

Tekla sem dalje. Pri tretji skupini ribicev so bili vec besedni in potrdili moje sklepe; vojaska vaja.

Notranje sem se umirlila, ceprav je obcutek ob zvokih bombardiranja res grozljiv. Nehote pomislis na vse hudo tam nekje.

Pol ure teka se je skoraj iztekla. pri cetrti ribiski skupni sem nameravala doseci le se zadno barko. ta skupina je bila najbolj mnozicna. Za vse Sri lancane, tudi ribice, je tekac, sploh zenskega spola redka znamenitost, skoraj cudo. Zenske tu naooli, morda je izjema Colombo, glavno mesto, vendar ne vem, se ne uvarjajo s sportom. Vsaj videti ni nobene, ki bi pocela kaj sportnega. Se na kolesu jih ni opaziti.

Tako da so vsi prav veselo radnostni in me pozdravljali, mi mahali lai pa se mi smejali. Ko sem se priblizala mnozici pa seje iznenada vame zagnal trop rencecih se in lajajocih psov. Ajojjjj, sem se "usrala". Obkolili so me, napadalno rencali name in lajali. Eden od njih, ki se mi je priblizal z leve, je ze odprl gobec, da me bo cavsnil , ko je horda ribicev ze kricala in nekaj jjih je priteklo na pomoc in odgnao ter pomirilo pse.

Ufff, kak adrenalin in strah. Eden od ribiciv me je prije za roko in stekel z mano, pojasnil, da so v tem delu psi divji in da ni varno pohajkovati tule.

Tako je bil zame cas, da res obrnem. Zahvalila sem se mu, vsem ribicem, jim pomahala v pozdrav ter odtekla nazaj proti soncu.

Ker sta bila Estelle in Jerome tudi naslednji dan namenjena v Arugam bay, smo se super dogovorili, da gremo skupaj. Sem vsaj na tuktuku prisparala pa se super druzbo dobila. Super Francoza. Super, super, super je zdaj moja nova beseda, hehhee.

Estelle je psihiatrinja, ki je pravkar dala odpoved v psihiatricni bolnisnici, ker se ne strinja s klasicnimi pristopi. On pa kirurg, operira okoncine. Oba sta krasna, odprta, skulirana, mlada, odstekana, sploh ne bi rekla, da sta medicinca. Glede na standard bi lahko spala v hotelih s 5 zvezdicami pa sta backpackerja in spita v guesthousih. Tako res bolje spoznas kulturo in ljudi. Jerome razmislja, da bi sri lanskemu klinicnemu centru poslal ponudbo za brezplacna usposabljanja kirurgov z novimi operativnimi posegi. Spoznala sta namrec 26 letnega fanta, ki kljub operaciji se vedno ni bolje in tudi nic nihce ne naredi vec zanj. Ud ima neuporaben, lahko bi pa se marsikaj se naredilo zanj, pravi Jerome, s preprostim posegom.

Oba sta zdravnika s srcem, v 30 letih, krasna sta mi.

Z Estelle vsak dan jokava ob pogledu na reveze pse, ki imajo tu na Sri Lanki bedno usodo. Vendar se ravno zaradi vseh psov naokoli lahko pocutim varno.

Ko te pes tu posvoji, ti nihce vec nic ne more, niti blizu, takoj te obvarujejo. Torej imam koncno kardelo psov, ki sem si ga vedno zelela. Zal jih domov pac ne morem odpeljati.

Lastnik Monija Sathesh nam je priporocil Beach house v Arugam bayu, mi zrihtal prenocisce za 800 ali 1200 rupijev. Vzela sem tega za 1200 (7 eur), ker je prikupen in imam svojo kopalnico in ogromno zakonsko posteljo.

Vceraj se mi je ze uspelo zapreti ven. Kljuc je bil v kabanji, jaz zunaj obesala kopalke, ko je zapihal veter in zaprl vrata. Tipicno zame. :) Delavec je moral zlesti v kopalnico skozi streho, da mi je odprl vrata. Se dobro, da kopalnice nisem zaprla.

Z Estelle sva se dobili ob 5:30 zjutraj in jo supaj mahnili na tek, v spremstvu petih psov, ki so naju res neverjetno povsod z lajanjem na slehernega mimoidocega varovali in celih 50 minut tekli z nama.

Soncni vzhod je bil cudovit.

Zato sem se danes oodlocila za sprehod s kamero namesto jogginga. Tu se dan konca ze ob 18:15, ob 18:30 je ze popolna tema. Zato tako zgodaj vstajam.