Kratka bom, ker me cas preganja in definitvno bi morala vzeti s sabo tablico, ce bi hotela v miru in primernem casu kaj zapisati. Tako pa...ni volje za to predvsem pa ne casa, zivljenje je trenutno pestro in siroko.
Zacela sem v Negambu, mestu najblizje letaliscu. Moj postanek za pocitek po napornem celodnevnem letu in napol spanju v letalu in na neudobnih klopcah istanbulskega letalisca. Kjer sem mimogrede le kot potnik v tranzitu morala stran vreci cel liter vode, na kar nisem niti pomislila. Po vsej tej kontroli, le kako bi lahko v tekocini pretihotapila skodljive substance, v vodi, ki sem jo kupila po temeljiti preiskavi na letaliscu v Benetkah.
Ocitno vseeno menijo, da je to mogoce.
Pred spustom smo leteli nad oblaki obsijanimi s soncem. Potem pa me je pricakal dezek, ki pa je tako hitro kot je zacel tudi prenehal padati.
Prvi "nateg" sem dozivela pred nakupom vize za vstop v drzavo. Pepricali so me, da je nakup vize mozen le z dolarji, tako sem del evrov zamenjala v 35 dolarjev, del pa v srilanske rupije.
Ko pa sem stala v vrsti za vizo so Nemci pred mano veselo placevali z evri. Sicer je bilo naknadno ugotovljeno, da sem morda le profitirala, ker 35 dolarjev je cc 25 evrov, viza pa je v evrih stala 30 :).
Tudi 15 minutna pot do avtobusne postaje se je zavlekla v 40 minutno, ker so me eni posiljali v eno, drugi v drugo stan. Taksija ali tuktuka nisem hotela vzeti, ker jaz pac hodim PES, ker sem BACKPACKER. In SPAROVNA.
Pa sem ga le nasla, stevliko 240 za Mogambo. Star, ofucan bus s samimi domacini in mano, skrito za velikimi ocali in ogromno kapo s siltom, da kao, ne bom izstopala.
V mestu ni kaj videti, odkorakala sem proti obali, ki je bila zaspana in zamegljena. Vmes sem se pogostila s tipicnim Sri Lanskim kosilom, curryem in rizem. Po dolgem casu sem jedla z rokami, tudi omako, ker pribora sploh ne ponudijo. Po sprehodu sem se usmilila mladega voznika tuktuka, ki me je popeljal na izlet po mestu: na ribjo trznico, ki me je fascinirala, na ogled danske trdnjave, ki me ni. Me je pa zelo razvedrila svinjska scena, haha. Prasic, ki je pil vodo v reki.
Zvecer mi je v hostlu druzbo delal mladi Maldivec, ki me je izobrazil o njegovi dezeli. Npr...mnogo Maldivcev na Maldivih oddaja svoje hise in stanovanja, se preselijo na Sri LAnko in tam zivijo ko bubregi u loju, bi rekli nasi sosedje
Komaj sem cakala, da se poberem iz dezja in najdem ze tisto kap o kateri pravi pregovor.
Ocitno vseeno menijo, da je to mogoce.
Pred spustom smo leteli nad oblaki obsijanimi s soncem. Potem pa me je pricakal dezek, ki pa je tako hitro kot je zacel tudi prenehal padati.
Prvi "nateg" sem dozivela pred nakupom vize za vstop v drzavo. Pepricali so me, da je nakup vize mozen le z dolarji, tako sem del evrov zamenjala v 35 dolarjev, del pa v srilanske rupije.
Ko pa sem stala v vrsti za vizo so Nemci pred mano veselo placevali z evri. Sicer je bilo naknadno ugotovljeno, da sem morda le profitirala, ker 35 dolarjev je cc 25 evrov, viza pa je v evrih stala 30 :).
V mestu ni kaj videti, odkorakala sem proti obali, ki je bila zaspana in zamegljena. Vmes sem se pogostila s tipicnim Sri Lanskim kosilom, curryem in rizem. Po dolgem casu sem jedla z rokami, tudi omako, ker pribora sploh ne ponudijo. Po sprehodu sem se usmilila mladega voznika tuktuka, ki me je popeljal na izlet po mestu: na ribjo trznico, ki me je fascinirala, na ogled danske trdnjave, ki me ni. Me je pa zelo razvedrila svinjska scena, haha. Prasic, ki je pil vodo v reki.
Komaj sem cakala, da se poberem iz dezja in najdem ze tisto kap o kateri pravi pregovor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar